Glede na visoke stopnje zastojev na evropskih cestah je čas, da se zračni prostor premakne po mestu. Nekatere države, kot je Portugalska, so že uvedle sistem zračne mobilnosti v mestih. To je revolucionarni sistem, ki zagotavlja povezave med mesti in točkami za potnike in tovor ter pridobiva ponudnike, ki uporabljajo vozila z navpičnim vzletanjem in pristajanjem (eVTOL).

Izvajanje tega v praksi po vsej EU ne bo koristilo le mestom, temveč tudi deležnikom, vključenim v mobilnost v mestih, in ustvarilo nove zaposlitvene možnosti. To lahko premosti vrzel med znanstveno skupnostjo, industrijo in širšo javnostjo.

Vsako podjetje, ki dela z zelenjavo, je treba prisiliti k kompostiranju ali kompostiranju. To je mogoče doseči z različnimi sistemi:

• Kompostiranje v Skupnosti.
• Selektivno zbiranje organskih odpadkov.
• Kompostiranje doma.

Pomembno je opozoriti na individualno odgovornost ljudi do okolja, vendar bi bilo to v idealnem primeru obvezno po vsej celini.

EU mora prepovedati uvoz trofeje za živalske vrste, ki so razvrščene kot ranljive ali ogrožene (Priloga A in Priloga B). Te živali se sistematično usmrtijo za razstave v okviru dejavnosti, ki nima znanstvene vrednosti. Lov na te vrste moti genski bazen in naravne cikle v evropskih ekosistemih. Prav tako ne prispeva k razvoju lokalnih skupnosti, v katerih poteka dejavnost, saj se dobiček običajno porabi drugje.

Eden glavnih elementov podnebne krize je recikliranje in ponovna uporaba naših odpadkov. Ena od enostavnih rešitev bi bila razvoj industrije recikliranja in ponovna uporaba naših odpadkov kot vira energije.

Naša lokalna gospodarstva bi morala okrepiti kulturo, tradicijo in identiteto ozemelj, kar krepi občutek pripadnosti skupnosti in varuje človekove pravice. Pri tem sta ključnega pomena naše okolje in njegova avtohtona biotska raznovrstnost. Osredotočanje na tri razsežnosti trajnosti (socialna, okoljska in gospodarska) je edina rešitev za podnebne spremembe z vidika socialnega gospodarstva. Parlament bi moral sprejeti zakonodajo o strukturi povezovanja med temi pritiski glede trajnosti, da bi povsod spodbujal trajnostni razvoj.

Prihodnost Evrope bi morala vsem evropskim državljanom zagotoviti stabilne življenjske pogoje. Pravosodje in trajnost sta najučinkovitejši način za dosego tega cilja. Zato začnimo z našim uživanjem hrane! Svojo hrano izvažamo in uvažamo, ne da bi zares vedeli, kako to vpliva na ljudi in planet. Na čelu bi moralo biti več omejitev uvoza in boljše šolanje za kmete.

Naložbe, spletne ponudbe delovnih mest, programi stanovanjske podpore in odpiranje podjetij v manjših mestih lahko zmanjšajo problem prenatrpanosti v metropoleh, ki so že nezdravo in onesnaženo življenjsko okolje. Primer takega programa je bilo nadomestilo za aktivno prebivanje v italijanski regiji Molise: manj poseljena regija v južni Italiji je novo prispelim 700 na mesec ponudila, da tri leta živijo in ustanovijo podjetje v eni od njenih vasi. Potrebnih je več teh programov.

Treba bi bilo financirati in organizirati kampanje, da bi več ljudi spodbudili k prehodu na rastlinsko prehrano in bolj trajnostnemu življenjskemu slogu. To bo zmanjšalo naš negativni vpliv na okolje.

Od trgovin, ki običajno zavržejo živila po preteku prodajnega roka, je treba zdaj zahtevati, da navedena živila darujejo določenim krajem za nadaljnjo prodajo ali imenovanim distributerjem živil. Lahko pa bi vzpostavili nekakšen sistem distribucije sami ali pa bi EU lahko oblikovala zakon, s katerim bi supermarkete prisilili, da dajo izdelke, za katere se domneva, da so na policah, in se odstranijo z „uporabnim rokom trajanja“ na proizvodih.

Vsi taki ukrepi bi lahko prispevali k zmanjšanju živilskih odpadkov. Za to pa bo potrebna evropska zakonodaja.

Kmetijstvo manjšega obsega in lokalna proizvodnja lahko vodita v bolj trajnosten svet, zato bi ju morala EU spodbujati. Poleg tega bi moral odvračati od ekstenzivnega kmetijstva in industrijskega kmetijstva s skrbno davčno politiko in spodbudami za uvožene proizvode.

Odpovedati bi se morali zamisli o obsežnem kmetijstvu, da bi z uvozom ohranili stradajoče prebivalstvo, in se namesto tega osredotočiti na lokalno kmetijstvo manjšega obsega z uporabo permakulturnih praks.

Raziskovalci v EU se morajo osredotočiti na trajnostne in nutracevtične prehranske znanosti, da bi raziskali načine proizvodnje hrane, ki ustvarjajo okolju prijaznejši svet. Primer bi lahko bila gojenje morskih alg in akvakultura, o katerih doslej še ne vemo dovolj.

Naš proizvodni sistem mora postati bolj lokalni in socialni. Da bi bila uporaba boljših proizvodov cenovno dostopna vsem, bi morali uvesti standarde, s katerimi bi zagotovili, da proizvodni sistem ustreza celotnemu bogastvu družbe in ne le k zaslužku peščice.

Zagotavljanje dostopa do zdrave hrane je temelj družbe. Zagotavljanje te osnovne potrebe je dobro izhodišče za boj proti skrajni revščini. Nacionalizacija javnih zemljišč, ki se uporabljajo za kmetijske namene, bi lahko bila dobra možnost, ki jo je treba preučiti. Vsa zemljišča ne bi smela biti v lasti države, države članice pa bi morale pridobiti večji nadzor nad zemljišči, ki se uporabljajo v kmetijstvu, da bi zagotovile varnost hrane.

Da bi hrano obravnavali v skladu s standardi trajnosti, moramo ustvariti manj živilskih odpadkov: Živila, ki jih je še vedno mogoče uživati, nikoli ne bi smeli odvrzniti.

Eden od načinov za to bi bila prerazporeditev: Podjetja nikoli ne bi smela odvreči hrane, če je z nižanjem cen ne morejo prodati. Namesto tega je treba sprejeti ukrepe za njegovo prerazporeditev in prevoz tja, kjer ga je še mogoče porabiti.

EU bi morala financirati oglaševanje nakupovanja brez odpadkov, da bi naša družba prešla v okolju prijaznejši svet. Sprejeti ukrepi bi lahko vključevali videoposnetke, s katerimi bi bila zamisel o nakupovanju brez odpadkov priljubljena in znana med večjim občinstvom.

Da bi potrošnikom omogočili, da kupijo bolj trajnostne proizvode, bi morali spodbujati gradnjo trgovin brez odpadkov na osrednjih lokacijah tako v mestih kot na podeželju.

Recikliranje je pomembno za varstvo okolja. Zato bi bilo treba z ustreznimi politikami spodbujati kraje, kot so supermarketi, trgovine in restavracije, da bi ponudili več recikliranih proizvodov. To so lahko na primer otroške plenice, notesniki in steklenice za vodo.

Ljudje bodo vedno raje izbirali v supermarketu, saj je to najbolj priročna možnost. Zato bi morali supermarketi vključevati oddelke brez odpadkov ali izboljšati svojo politiko, da bi bila okolju prijaznejša. Tako lahko postane nakup na okolju prijazen način izvedljiv in prikladen za vse.

Za profitna podjetja ni pravično, da svoje obveznosti prenesejo na stranke: Zato bi morali za embalirane plastične proizvode in plastične vrečke uvesti dodatni davek. Cilj je, da proizvodi s plastično embalažo in drugi proizvodi, ki niso okolju prijazni, izgubijo cenovno konkurenčnost v primerjavi s proizvodi brez odpadkov.

Mesto Grenoble v Franciji je popolnoma odpravilo trženje na javnih mestih. Zdaj je veliko čistejše in vizualno lepo – in kaže, da je mogoče odstraniti oglaševanje na javnih mestih!

Številne odločitve potrošnikov škodujejo naši družbi in okolju, saj številni proizvodi, ki se jim tržijo, na primer niso trajnostni. Odprava takega oglaševanja bi potrošnikom lahko pomagala, da pri sprejemanju odločitev o nakupu uporabijo le informacije, ki niso trženjsko gradivo.

Evropski potrošniki potrebujejo boljšo kakovost tehnologije. Predvsem tehnološki izdelki ne bi smeli prekiniti tako zgodaj, kot se običajno počnejo. Politike za spodbujanje podjetij k ustvarjanju tehnologij, ki trajajo dlje, bi prav tako koristile varstvu okolja, saj bi nam omogočile manjšo porabo virov.

Na svet z manj plastike lahko preidemo le tako, da potrošnikom olajšamo izbiro alternativ. Da bi ustvarili priložnost za to in povečali ozaveščenost, bi bilo treba od vseh trgovin zahtevati, da imajo posode brez plastike.

EU lahko pravilno deluje le, če ima dovolj sredstev. Da bi lahko tako pridobila, mora pobrati svoj davek.

To bi lahko koristilo tudi okoljskim politikam: Tak primer bi bil skupni davek na plastiko na ravni EU.

Podnebna kriza resno ogroža človeštvo. Zato je treba izboljšati in financirati ustrezne politike in ukrepe za boj proti podnebni krizi. Takšni ukrepi bi lahko vključevali davek na plastiko na ravni EU za zbiranje novih virov dohodka za dolgoročni proračun, reformo skupne kmetijske politike, v skladu s katero bi bilo treba kmetom zagotoviti tudi denar, če spoštujejo trajnostne standarde, ter reformo prometa.

Oblikovati je treba tudi zavezujoče politike, povezane s krožnim gospodarstvom, strožja pravila za emisije toplogrednih plinov, predpise o emisijah letalskih prevoznikov in spodbude za potovanja z majhnim vplivom na okolje.

Soočamo se s klasičnim problemom nedelovanja trga, pri katerem obstajajo asimetrija informacij in časovne nedoslednosti. Diagnoza problema je bila pravilno opravljena: Preveč odpadkov proizvajamo na način, ki je neprijazen in drag za varno obdelavo. Zmanjšanje količine odpadkov bi moralo biti enostavno, vendar je treba spremeniti osredotočenost, kot smo se naučili iz zadnjih treh desetletij direktiv o odpadkih.

Prvič, trg recikliranja ne potrebuje le dostopa do sredstev in subvencioniranih kreditov za vzpostavitev infrastrukture in zmogljivosti, kar je potrebno zaradi ekonomije obsega v sektorju. Najpomembneje pa je, da se moramo zavedati, da je recikliranje zadnji korak in da je skozi leta zajelo preveč pozornosti. Nacionalne vlade bi se morale soočiti z dejstvom, da tržne intervencije niso le potrebne, temveč tudi koristne – tako za krožno gospodarstvo kot za okolje.

V nadaljevanju sta navedena dva kratka primera: Prvič, sekundarne surovine, tj. materiali, pridobljeni z nekakšnim postopkom recikliranja, so redko cenovno konkurenčne. Če je odločujoči dejavnik cena, morajo vlade ustvariti spodbudo, da bi si prizadevale za nadomestitev surovin – nevezanost je potrebna, sicer pa recikliranje ne prispeva veliko.

Drugič, nakup novega je pogosto cenejši od popravila izdelka. Vzemite na primer električno in elektronsko opremo! Nova Uredba Komisije (EU) 2019/2021 omogoča trgu popravil lažji dostop do informacij in rezervnih delov, vendar je popravilo še vedno veliko dražje in zamudno kot nakup nekaj novega.

Če je popravilo najboljša okoljska možnost, saj ohranja vse materiale v uporabi in nadomešča nedelujoče materiale, zakaj zanje ne veljajo na primer sheme spodbud in davčne oprostitve? Sektor popravil je veliko manj škodljiv za okolje kot proizvodnja novega blaga, vendar cene ne zajamejo te razsežnosti in se morajo spremeniti.

Čeprav številni potrošniki poskušajo kupiti izdelke z manj embalaže, je velik del družbe do neke mere omejen na ceno. Zaradi tega so potrošniki prisiljeni k nakupu izdelkov z več embalaže, saj je dejansko ceneje kot kupovanje izdelkov z manj ali brez embalaže. To pa povzroča ozračje, v katerem ljudje ne pričakujejo, da bodo plačali dejansko ceno nakupa v smislu, da kupci plačajo samo za izdelek, ne pa tudi stroškov izdelave in odstranjevanja embalaže.

Za zmanjšanje presežne embalaže bi morale vlade uvesti „davek na embalažo“ za proizvode, pakirane v materialih, ki jih je težko reciklirati, tako da bi cenejši izdelki imeli tudi najmanjši vpliv na okolje. Zato sta za boj proti odpadkom pomembna boljša praksa odstranjevanja odpadkov in zlasti večja vladna intervencija pri določanju cen v supermarketih. Posredovanje na najvišji ravni bi najhitreje imelo največji vpliv na odpadke in ohranilo največ naravnih virov.

Cena številnih izdelkov, ki jih je mogoče kupiti danes, ne odraža njihovih končnih stroškov za okolje; na primer, onesnaževanje, izguba biotske raznovrstnosti in emisije se ne upoštevajo. Ker večina potrošnikov sprejema odločitve o nakupu v skladu z razmerjem med ceno in uspešnostjo, to vodi k potrošnji blaga, ki ni okolju prijazno. To bi se lahko spremenilo z obdavčitvijo, ki bi odražala dejansko vrednost blaga in njegove dejanske stroške. Oblikovati moramo takšne denarne spodbude, ki bodo ljudi spodbudile in jim olajšale uporabo podnebju prijaznih proizvodov.

Vsakdo mora prispevati k agendi za boj proti podnebnim spremembam: Če bodo nekatere države dobro delovale v svoji državi in vložile veliko truda v doseganje svojih ciljev, medtem ko druge države ne bodo dosegle skupnih ciljev, ne bomo dosegli naših skupnih ciljev. Zato menimo, da bi morala EU vzpostaviti sistem nagrajevanja in sankcij.

Z vzpostavitvijo takega sistema v EU se bo odpravilo vprašanje nezapletenih prestopnikov. Sistem nagrajevanja pomeni, da bolj ko država poskuša doseči svoje cilje glede zmanjšanja emisij ogljika, večji bo njen vpliv v Uniji. Hkrati bi morala EU uvesti sankcije za države, ki si ne prizadevajo za doseganje svojih ciljev glede emisij ogljika.

Ena od možnosti za gospodarsko sankcijo bi bila, da se izračuna, koliko bi vsaka posamezna država stala prilagoditev in spremembe za doseganje ciljev, ta znesek pa bi se zaračunal državi, ne glede na to, ali je dosegla svoj cilj. Če ena država ne sodeluje pri doseganju cilja, bo morala plačati znesek, ne glede na to, ali je neuporabna, da bi se izognila ogljični nevtralnosti kot strategiji za izogibanje stroškom. V skladu s temi pravili bi lahko pričakovali, da si bo več držav prizadevalo za ogljično nevtralnost.

Med obdelovanjem tal se v ozračje sproščajo ogromne količine toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida, dušikovega dioksida in metana). Tla lahko absorbirajo veliko toplogrednih plinov, zato bi bilo smiselno tla preoblikovati v gostitelje plina in ne v onesnaževalce. Zato potrebujemo akcijski načrt za podporo preoblikovanju kmetijske industrije, v okviru katerega bo mogoče oživiti obstoječi proizvodni sistem, da bi podprli zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Merilna oprema je za to novo tehnologijo že na voljo na trgu, raziskovalni inštituti pa preučujejo ta novi proces.