Znanje, pridobljeno v vrtcu in šoli, vpliva na naše celotno življenje. Zato je zelo pomembno, da se v šolskih učnih načrtih poudarijo vprašanja varstva okolja, podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja: Tako lahko zagotovimo, da ima vsak državljan na voljo potrebne informacije za varstvo okolja.

Uporabo plastike lahko zmanjšamo, če ljudem olajšamo polnjenje plastenk za vodo kot kupovanje več plastenk za enkratno uporabo. To je mogoče doseči z namestitvijo naprav, podobnih prodajnim avtomatom, ki so namenjene prodaji čiste vode za isto nagrado kot običajna plastenka. Tekočina v teh prostorih se lahko shrani v aluminijaste škatle, tako da so popolnoma brez plastike. Poleg tega se lahko nahajališča aluminija hranijo v istih hladilnikih, ki se zdaj uporabljajo za plastenke za enkratno uporabo, tako da poraba energije za hlajenje ostane enaka.

Cigarete so na različne načine škodljive za naše zdravje in okolje. Poleg resnih zdravstvenih težav prispevajo tudi k onesnaževanju zraka in vode ter gozdnim in deževnim gozdom. Da bi ljudi spodbudili k opustitvi kajenja ali jim pomagali, da sploh ne začnejo kaditi, bi bilo treba povečati davke na cigarete in druge izdelke, ki močno onesnažujejo okolje.

Kratkoročna rešitev za zmanjšanje onesnaževanja z avtomobili je prehod z vozil na gorivo na vozila s pogonom na vodik. Da bi to omogočile, morajo institucije EU začeti delati in razvijati infrastrukturo za tovrstne motorje. Tako se bodo stroški znižali, vozila, ki temeljijo na vodiku, pa bodo dostopna več državljanom.

Čeprav je evropski zeleni dogovor korak naprej v boju proti podnebnim spremembam, bi morala EU za njegovo učinkovitost sprejeti odločnejša stališča. Ena od teh je revizija smernic o državni pomoči, ki upravičence obvezujejo k spoštovanju načel „zelene pogojenosti“.

Če bodo institucije, kot so šole in univerze, okolju prijazne, bo naša mlajša generacija navajena na vodenje skoraj podnebno nevtralnega načina življenja in življenja z minimalnimi količinami odpadkov.

S tem bi lahko iste strategije izvajali v našem delovnem okolju in domovih hkrati, hkrati pa vplivali na starejše generacije v družbi.

Majhen prvi korak bi lahko bil, da se od vsakega posameznika zahteva, da se nauči, kako ločiti odpadke in prakso vključiti v naš vsakdan. Učence bi lahko spodbudili tudi k sodelovanju v okoljskih dejavnostih, kot so plaža, mestna središča in čiščenje skupnosti.

Naložbe v goriva, proizvedena iz odpadkov, bodo EU pomagale, da bo na področju energije postala manj odvisna od zunanjih držav (kot je Rusija). Zlasti je zanimiv superetanol E85: proizvaja se iz odpadkov, pridobljenih pri predelavi sladkorne pese, in precej manj onesnažuje okolje kot tradicionalni bencin.

Sedanje prakse v evropskem kmetijstvu škodujejo našemu planetu in jih je treba revidirati, da bi pripomogli k zelenemu prehodu. Osredotočiti se moramo na:

1. Uvoz soje iz evropskih držav, kot je Španija, in ne Latinske Amerike.
2. Oblikovanje skupin oblikovalcev politik, ki so odločene uvesti pomembne spremembe v kmetijstvu zaradi okolja, ne pa dobička.
3. Spodbujanje prehoda na permakulturo (trajnostne kmetijske prakse) s subvencijami.
4. Spodbujanje zajemanja ogljika med kmeti.

Znaki za okolje strankam omogočajo, da lažje ugotovijo, kateri predmeti so boljši za okolje, zlasti kadar določajo, ali je proizvod biološko razgradljiv, recikliran ali izdelan iz recikliranih materialov. Zato je pomembno, da si Evropska unija močno prizadeva za spodbujanje teh oznak.

Poleg tega bi si morale institucije EU prizadevati za oblikovanje indeksa vplivov na okolje: obvezna oznaka, na kateri bodo potrošniki obveščeni o škodi, ki bi jo določen predmet lahko povzročil planetu. Poleg teh informacij je lahko zanimivo, da se doda indeks, kot je „ekostroški“, ki količinsko opredeli učinek posameznega proizvoda.

Vsi ti podatki, ki se odražajo v navedenih znakih za okolje ali indeksih učinka, bodo državljane spodbudili k sprejemanju bolj ozaveščenih odločitev, ki lahko koristijo tudi našemu planetu.

Zaradi nacionalizacije ali „evropeizacije“ kritične infrastrukture, kot so energetska omrežja in železnice, bodo evropski vlaki konkurenčnejši in okolju prijaznejši. Z usklajevalnim načrtom na ravni EU se bodo stroji lažje zanašali na bolj trajnostne energetske sisteme. Poleg tega se lahko cene znižajo in povečajo dostopnost vozovnic za vlak kot letalske vozovnice ter znatno zmanjšajo letalski promet v Evropi.

Plastika za enkratno uporabo lahko vključuje tudi steklenice za vodo in jedilni pribor. Zato je pomembno, da institucije EU spremenijo predpise, tako da se bo v prihodnosti voda prodajala le v steklenicah namesto plastičnih, saj je steklo lažje ponovno uporabiti in reciklirati. Kar zadeva jedilni pribor, je mogoče plastične lončke in plošče nadomestiti s tradicionalnimi steklenimi in keramičnimi lončki.

Vsaka država članica se mora izrecno zavezati spoštovanju Pariškega sporazuma. V primeru kršitve bo država ocenjena in prisiljena plačati ekonomsko nadomestilo ter popraviti povzročeno škodo. Poleg tega bi morala vsaka mesečna zamuda pri doseganju ciljev pakta pomeniti globo. Denar iz te kazni bo namenjen okoljskim ciljem.

Veliki učinki podnebnih sprememb so že vidni – in se bodo v prihodnosti verjetno še poslabšali, kar bo privedlo do neizmerljivega trpljenja in milijonov podnebnih beguncev. Medtem ko bi morala EU prevzeti odgovornost in svoja sredstva nameniti pomoči manj razvitim državam pri izboljšanju njihove infrastrukture in pomoči čim večjemu številu ljudi, je pomembno ohraniti ravnovesje: EU mora upoštevati svojo strukturo in varnost, saj se je nemogoče strukturno spoprijeti s pritokom milijonov ljudi.

Državljani se bodo s strogimi politikami strinjali le, če bodo razumeli, zakaj so potrebne. Zato mora EU financirati več projektov podnebnega novinarstva: čim več bo imelo sporočilo učinek, tem bolj bo izobraženo prebivalstvo. To bo povzročilo večji pritisk javnosti na podjetja, saj bodo ta odgovarjala za svoj vpliv na okolje.

Včasih je plastična embalaža na nekaterih proizvodih nepotrebna. Večina zelenjave se lahko na primer prodaja „gole“ brez nevarnosti za zdravje ljudi, čistilna sredstva se lahko dobavijo kot ponovna polnila, veliko več živil in izdelkov, povezanih s higieno, pa se lahko prodaja brez sledi plastične embalaže. 

Evropska unija bi si morala prizadevati za prihodnost, ki bo nakupovala v velikem obsegu v apnenico. To pomeni uporabo posod za večkratno uporabo (kot so steklenice za nekatere tekočine) in nakup proizvodov glede na maso. To ne bi smelo veljati le za posamezne stranke, temveč tudi za velike industrijske panoge.

Tradicionalno lokalno kmetijstvo temelji na starodavnih praksah, ki jih trenutno nadomešča sodobni pristop, ki temelji na tehnologiji. Vendar so te avtohtone tehnike pogosto manj škodljive za okolje. Zato je pomembno, da se vse države članice EU osredotočijo na ohranjanje in sistematično beleženje tega znanja ter njegovo posredovanje mlajšim generacijam.

Te pobude bi morale podeželske kmete povezati z mladimi „kmeti“, univerzitetnimi študenti in prostovoljci. Tako se bo lahko nova generacija povezala z avtohtonimi skupnostmi in se seznanila s trajnostnimi kmetijskimi praksami. To bo kmetom pomagalo tudi pri sodelovanju s podjetji in preoblikovanju njihovih vsakodnevnih protokolov v tržno donosno podjetje.

Poleg tega bi bilo treba kmete poučiti o politikah EU na področju biotske raznovrstnosti.

EU bi morala imeti integrirano, vendar decentralizirano in visoko učinkovito energetsko omrežje. Zaradi decentralizirane strukture je oskrba z električno energijo manj občutljiva na morebitna tveganja in manjša potreba po centraliziranih elektrarnah (jedrske elektrarne, elektrarne na bioplin itd.).

Na primer, presežek fotovoltaične energije, proizvedene v Španiji, bi se nato lahko skladiščil v črpalnih hidroelektrarnah na Norveškem, ki bi se porabili ponoči na Poljskem.

Posameznikom in skupinam moramo olajšati reševanje težav, ki zadevajo javnost. Če se ljudje organizirajo in si prizadevajo za izboljšanje svojih skupnosti, jih moramo podpreti. Zmanjšanje nepotrebnih upravnih omejitev za državljansko udeležbo je lahko dobro izhodišče.

Evropska unija mora vlagati v raziskave in razvoj, da bi sintetično meso, pridelano v laboratorijih, postalo skupna resničnost. Ta proizvod bo lahko soobstajal skupaj s tradicionalnim mesom. Tako se bo mogoče boriti proti podnebnim spremembam in trpljenju živali!

EU bi si morala bolj prizadevati za spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov v vseh državah članicah. Cilj bi moral biti, da se namesto fosilnih goriv uporablja samo ali večinoma čista energija.

EU mora prepovedati uvoz trofeje za živalske vrste, ki so razvrščene kot ranljive ali ogrožene (Priloga A in Priloga B). Te živali se sistematično usmrtijo za razstave v okviru dejavnosti, ki nima znanstvene vrednosti. Lov na te vrste moti genski bazen in naravne cikle v evropskih ekosistemih. Prav tako ne prispeva k razvoju lokalnih skupnosti, v katerih poteka dejavnost, saj se dobiček običajno porabi drugje.

Glede na visoke stopnje zastojev na evropskih cestah je čas, da se zračni prostor premakne po mestu. Nekatere države, kot je Portugalska, so že uvedle sistem zračne mobilnosti v mestih. To je revolucionarni sistem, ki zagotavlja povezave med mesti in točkami za potnike in tovor ter pridobiva ponudnike, ki uporabljajo vozila z navpičnim vzletanjem in pristajanjem (eVTOL).

Izvajanje tega v praksi po vsej EU ne bo koristilo le mestom, temveč tudi deležnikom, vključenim v mobilnost v mestih, in ustvarilo nove zaposlitvene možnosti. To lahko premosti vrzel med znanstveno skupnostjo, industrijo in širšo javnostjo.

Pri okoljskih vprašanjih še vedno obstaja velika vrzel med aktivisti in aktivistkami, čeprav nam včasih stare oblike miselnosti preprečujejo, da bi opazili navedeno napačno ravnovesje. Pomembno je okrepiti vpliv žensk na zaščito planeta in bolje razumeti, kako se ženske lotijo izziva trajnostne prihodnosti.

Varstvo podnebja in biotske raznovrstnosti bi bilo treba obravnavati pred drugimi temami, kot so gospodarstvo ali celo socialna vprašanja, saj bo to vplivalo na našo prihodnost. Dober način za zagotovitev tega je zunanja ocena vpliva zasebnega in javnega sektorja na okolje. Posledično bo „ekoocena“ dodeljena proizvodom in storitvam po vsej EU. Te spremembe bodo precej olajšale prehod na gospodarstvo, ki temelji na okolju.