Od ruskega zapora do Strasbourga: Oleg Sencov in njegova vizija za Evropsko unijo

Na evropski prireditvi za mlade (EYE2021) je sodeloval tudi ukrajinski filmski ustvarjalec, pisatelj in aktivist Oleg Sencov. Spregovoril je o svojem času v zaporu, ruski agresiji in mučenju, pa tudi o žrtvovanju, upanju in privilegiju biti del Evropske unije

Sencov se je v razsvetljenem avditoriju Evropskega parlamenta v Strasbourgu pogovarjal s skupino mladih Evropejcev. Nekateri so priznali, da zanj še niso slišali, vendar je bilo z vsakim zastavljenim vprašanjem bolj očitno, da se jih je Olegova zgodba dotaknila in jih navdušila.

Olegova življenjska zgodba je zelo drugačna od mirnega ozračja v Strasbourgu. Po poklicu je filmski režiser. Njegov prvi celovečerec je bil film Gamer. Leta 2013, ko je Ukrajino zajel val proevropskih demonstracij, se je pridružil evromajdanskemu gibanju. S tem je veliko tvegal. Kot je dejal, bi ga lahko tudi ubili. Številni drugi aktivisti s Krima so namreč izginili.

Leta 2014 ga je aretirala ruska tajna služba. V sodnem procesu, deležnem veliko kritik, je bil obsojen na dvajsetletno zaporno kazen zaradi terorizma. V zaporu se je boril za boljše pravice zase in za druge zapornike ter med dolgo gladovno stavko shujšal za trideset kilogramov. V času zaporne kazni je sodeloval pri režiji filma Numbers. Ta prikazuje distopično družbo, v kateri so vsi državljani poimenovani le s številkami. Ko eden od otrok dobi pravo ime, družba doživi pretres. Oleg ne želi ponuditi jasnih odgovorov, saj pravi, da je vloga režiserja, da zastavlja vprašanja. Kljub temu je v filmu mogoče videti priliko o tem, kako pomembni so mladi pri preoblikovanju sistemov, ki ne delujejo.

Oleg je leta 2018 dobil nagrado Saharova za svoja večletna prizadevanja za demokracijo, človekove pravice in svobodo govora. Istega leta je bil tudi izpuščen iz zapora. Od takrat je posnel še en film, vendar svoje preteklosti še zdaleč ni pozabil.

„Ko sediš tu v Strasbourgu, si je nemogoče predstavljati življenje v ruskem zaporu,“ je povedal občinstvu. Oleg je na prireditvi mladim predal pomembno sporočilo: življenje v Evropski uniji je privilegij. Privilegij je, da živimo v prostoru brez meja, kjer lahko demokratično izvolimo politične voditelje in se svobodno izražamo, ne da bi se bali aretacije in mučenja. V mirnem okolju Strasbourga bi lahko na to zlahka pozabili. S pripovedovanjem svoje zgodbe in razpravami z mladimi Evropejci skrbi, da se to ne bo zgodilo.

Oleg poudarja, da današnji čas privilegijev ni nekaj dokončnega. Evropa ne sme pozabiti, da je ta privilegij zgrajen na veliki bolečini in da ta zgodba ne bo nikdar končana. Danes obstaja možnost, da privilegije, ki jih nudi življenje v Evropi, ogrozi Rusija. „S krokodilom se ni mogoče pogajati,“ pravi. „Putin je slaba novica za evropske vrednote in svobodo sosednjih držav.“

Oleg pravi, da bi morala Evropa braniti svoje svoboščine, ter poudarja, da bi morala Unija drugim pomagati, da bi dosegli enako. Unijo vidi kot luč na vrhu gore, kot zgled, ki bi mu morale slediti vse države sveta, da bi lahko oblikovale mirnejši in bolj demokratičen svet.

Oleg meni, da imajo mladi pri tem še zlasti pomembno vlogo. Vidi jih kot graditelje prihodnosti Evropske unije in sveta. Mladi lahko izboljšajo Evropo in svet le, če so odprti za spremembe in pripravljeni, da se učijo iz življenja in preizkušenj svojih prednikov. Sodeč po vprašanjih, zastavljenih v Strasbourgu, in navdušenju, s kakršnim so ga poslušali, mladi delijo njegov